Pravijo, da se človek v zrelejših letih ali umiri, ali pa najde dodaten zagon in se še bolj posveti novim izzivom. Fotograf Aleš Kravos seje odločil slediti svojim sanjam in izpiliti svoje osnovno fotografsko znanje. Našel je prave mentorje, ki so mu s svojim znanjem in izkušnjami odpirali poti, po katerih je krenila njegova domišljija. Naučil se je, da kvantiteta ne zagotavlja kvalitete fotografij, ampak je veliko bolje narediti tistih nekaj, za katere je enostavno čutil, da so mu uspele. 

Kot vsak posameznik se tudi vsak fotograf skozi leta razvija, profilira in gradi svoj osebni slog. Aleš je sprva najbolj užival v pokrajinski fotografiji, a je pravo strast našel v portretu. Skozi svoj objektiv vedno išče tisto nekaj, kar se v posamezniku skriva za njegovim pogledom. Skozi mnoge fotografske delavnice in samostojne projekte se je naučil ustvariti pravo in pristno kemijo ter zaupanje, ki mora obstajati med modelom in fotografom. 

Mnogi mentorji so pustili pečat na Aleševi fotografski poti, a najpomembnejši je prav gotovo prvi – njegov oče. Ljubezen do fotografije je ob nešteto skrbno urejenih družinskih fotografijah prenesel na svojega sina. Jesen očetovega življenja je na žalost zaznamovala Alzheimerjeva bolezen. Z Alešem sta se z izzivi bolezni spopadla na edinstven način. Oče je namreč postal sinov model. Kljub bolezni je v njegovem portretu zarisano njegovo celo življenje,katerega del so tudi Aleševe zgodbe in posebni trenutki. Zato je vsak očetov portret v enaki meri tudi Alešev portret.

Dobrodošli v paleti posebnih trenutkov med mentorjem in varovancem. Med modelom in fotografom. Med očetom in sinom. 

Dobrodošli na otvoritvi razstave fotografa Aleša Kravosa – Oče.